Ko razmišljam kdaj z druge strani katedra, kaj predati mladim za popotnico v življenje, se pogosto zalotim, da ne želim biti pridigarska, moralizatorska ali vsevedna; hitro se namreč lahko to zgodi, ko zaideš iz učne snovi v pogovor z njimi še o čem drugem. A navadno je takrat največja tišina. Radi prisluhnejo tovrstnim pogovorom. Nekateri zgolj zastrižejo z ušesi, drugi komentirajo in delijo svoje izkušnje, spet drugim – priznam –  se zdi to brez veze in čakajo samo šolski zvonec. A če se le enega dotakne, je namen dosežen.

Meni se zdi namreč nujno, da šola nagovarja tudi z drugega vidika, ne samo izobraževalnega, temveč tudi  vzgojnega. Že po definiciji je namreč šola vzgojna IN izobraževalna institucija. A žal je danes poudarek predvsem na slednji; pri učiteljih predvsem, kako mladim vliti čim več znanja, da bodo dosegli dovolj točk na eksternih preverjanjih, pri učencih in dijakih ter zlasti pri starših pa, kako doseči čim boljše ocene in uspeh (znanje je pogosto sekundarnega pomena). Vse je usmerjeno v storilnost, v merljive rezultate, glavna vrednota v šoli tako postaja vrednota uspeha oz. dosežka.

Doktrina družbe je pač usmerjena na posameznika, ves čas se mu pripisuje individualno odgovornost za lastno življenje, kar se implicira tudi skozi odgovornost za lastno eksistenco, merljivo skozi poklic oz. službo ter ekonomski status. Karierni razvoj, startupi, podjetniške ideje … s tem se nagovarja mlade. Kako uspeti. Kako uresničiti svoj potencial v družbi tisočerih možnosti in priložnosti. Če se ti ne nasmehne sreča v Sloveniji, pa te bo tujina sprejela medse. Če ti  tudi tam ne uspe, si si pa itak sam kriv. Si luzer.

Posameznikov potencial se tako v sodobni šoli odraža zlasti skozi uspešnost. Uspeh pa je v resnici  tako relativen. Zadnjič me je mladi frizer povprašal po izobrazbi in kaj v življenju počnem. Ko sem mu povedala, mi je odvrnil: “Jaz imam pa samo triletno šolo.”  Zares sem ga začudeno pogledala in mu odvrnila, da to sploh ni pomembno, katero šolo kdo ima. Pomembno je, da svoj poklic rad opravljaš. Da si ob tem zadovoljen. In on je. Vidi se mu, da pri delu uživa. To je najpomembnejše. Žalostno je, da starši mnogokrat tega ne prepoznajo in svoje ambicije, neuresničene želje prenašajo na otroke.  Invazija na gimnazije je v Sloveniji enormna. Smo tako pametnejši od vse zahodne Evrope? Ali je v ozadju še vedno  zakoreninjen pregovor: “Hodi v šolo, da ti ne bo treba delat?”  Kako zgrešeno!!! Šola, ki temelji zgolj na ocenah in merljivih rezultatih, oropa mladega človeka za najpomembnejše spoznanje. Če parafraziram malega princa … bistvo (življenja) je namreč očem nevidno …

Veliko pomembneje, kot kateri poklic kdo opravlja, je namreč, kakšen človek si. Kakšen pogled imaš na svet in na ljudi okrog sebe. Ali si družbeno odgovoren, solidaren … Se te stiska soseda z ulice dotakne … Si pripravljen pomagati … Morda je največ, kar lahko podariš, le prijazen nasmeh ali stisk roke. Pogovor, ki pa komu morda spremeni svet. Premoreš sočutje? Si strpen … tudi v komunikaciji? Si prijazen do soljudi? Si Človek?

Vzgoja.  To izginja … tudi  iz naših šol. Učenje za življenje… Kako sobivati z drugimi v sožitju. Sposobnost socialnih veščin. Vse je usmerjeno na kapital.  Kako doseči tistega, ki je merljiv. Predvsem v  evrih, delnicah,  hišah, življenjskemu slogu …

Pozabljamo pa na človeški kapital in potencial. Ta ni merljiv. Se ga pa občuti in čuti. In le ta prinaša srečo. Na dolgi rok. Predvsem to bi morali učiti našo mladino. Ker oni so naša prihodnost … če želimo, da bo jutri zares lepši. Za vse.

  • Share/Bookmark

Tomaž.

10.11.2018 | 2 komentarjev

Na današnji dan pred devetimi leti je v slovenskih medijih odjeknila novica, da se je visoko nekje na šest tisoč metrih poškodoval. Štiri dni kasneje so se njegove besede “Jagat, ta je moj zadnji”  žal uresničile. Za vselej je ostal v njemu tako ljubi Himalaji. Tomaž Humar.

Rešitev z Lantang Lirunga ni bila mogoča. Cepin je za vedno ostal v steni. Tam … nekje … Smrt je ostala odeta v tančico skrivnosti.

Odšel je, a njegov dih življenju je ostal.

Nisem ga osebno poznala, a takoj mi spomin prikliče njegov širok nasmeh in močan stisk roke, ki je sogovornika prestavil za kak korak ali dva.

Njegova življenjska filozofija … najti smisel v življenju. Danes še bolj – kot morda kdajkoli – v fluidni družbi potreba, da posameznik preživi.  Plezanje je zanj pomenilo beg iz ponorelega sveta, stik z Naravo, dotik Njega in stik s samim seboj. Resnično zadihal je šele na 5000 metrih.

Premikal je meje mogočega. Nuptse, 1997.  Izguba prijatelja Johana (Jegliča), ki ga na vrhu gore odpihne veter. Številna izpraševanja: Zakaj on. Daulagiri. leta 1999. Prvi on-line prenos plezanja v zgodovini in prvi Neameričan, ki sam prepleza steno.  Usodni padec pri delu pri domači hiši, ki ga leta 2000 priklene na invalidski voziček.

Pa famozno reševanje s stene Nanga Parbata leta 2005, ki je do takrat vzela že 61 življenj …  Njegova rešitev  je čudež, pokaže pa se tudi  slovenceljska miselnost. Od vprašanj glede stroškov reševanja do obsodb, kaj mu je tega treba. Izkušnja mu prinese pomembno spoznanje o iskrenosti.  Zave se, da so končno padle maske …

(Vir foto: www.humar.com)

Na najbolj brutalen način je spoznal pasti medijskega  izpostavljanja, zato je kasneje  plezal samo še v osami, proč od medijskih žarometov. Prepleza Anapurno, prvi po 57 letih v prostem slogu. Tomaž, stena in On.

Do usodnega 9. novembra, ko iz nepalske stene sporoči, da se je poškodoval in da potrebuje pomoč. Ta ga je dosegla prepozno. Na svojo željo je ostal pod himalajsko goro, nanj spominja čorten, nepalsko spominsko obeležje, žalno slovesnost so mu pripravili tudi v Kamniški Bistrici.

Tomaž Humar ni bil samo odličen alpinist, temveč je bil človek, ki je veliko razmišljal o življenju. O smislu. O bogu. O banalnosti vsakdana. Njegovi intervjuji so bili vselej nabiti s sporočili. Ni se dal vkalupiti, vselej je sprejemal izzive in uresničeval svoje želje. Mnogokrat je bil nerazumljen. Nesprejet. Drugačen.

“Včasih me enostavno odnese v višine, v večnost, v sanje, v dih svobode s preprosto željo: še – naj se ne neha ta trenutek, ko za delček časa začutiš vso mogočnost večnosti.”

Preseči povprečnost.

“Samo takrat si. Ko se ne bojiš ne živeti ne umreti.”

Živel je polno. Izpopolnjeno. Ker je živel svoje sanje, ga ni bilo strah niti umreti.

“Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznavati začneš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto, da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš. Da si resnično lahko močan … in da si resnično vreden ..”

Tomaž Humar – si in boš zgled. Opogumljaš. Da je vredno slediti srcu in sebi.

Danes, devet let kasneje,  naj bo  - Tebi tako ljuba skladba – ki so Ti jo predvajali po radijskih zvezah iz baze, ko si bil v steni -  Tebi v spomin in zahvalo, Gozdni Joža.

watch?v=_vO3zy-0XUA

  • Share/Bookmark

Zdravo, Ti, ki me bereš …

Moj prvi blog …  Dolgo časa sem razmišljala o pisanju.  Želja je bila vselej prisotna, a hkrati tisoč vprašanj. O čem pisati? Znam sploh primerno ubesediti? Kdo bo to sploh bral? A ker tudi drugače ne maram sivih, temveč polnokrvne pogovore, se mi je zdel blog primeren prostor za izražanje misli, občutij … za kritični premislek o vsem;  družbi, politiki, odnosih, vsakdanu, poklicnih dilemah, kulturi, medijih … o drobcih, ki se me bodo preprosto dotaknili (zagotovo pa to ne bo modni blog:). Brez kritizerstva, a s kritično ostjo.

Po svetu hodim namreč z odprtimi očmi in čutečim srcem.  Zanimajo me stvari, o njih se izrekam.  Vselej.  Naglas. Ker je tako prav.  Četudi ni zaželeno. Izkušnje te to naučijo. A treba je ostati zvest sebi. Svojim načelom, tudi za ceno ostrih pogledov,  polen s kakšne strani ali razhajanj z ljudmi … oz. za ceno vsaj kakšnega “všečka” manj. V virtualnem ali resničnem svetu.

Blog bo torej moj  kanal, da me boš skozi pisanje spoznal, a upam, da tudi  - prepoznal.

Tvoja Ona

P.S. Uporaba moške oblike je slogovno nezaznamovana in  ni diskriminatorna, le če nisi s FF :)

  • Share/Bookmark